VTISI IZŽREBANCEV

Težko je z besedami opisati to neverjetno in nepozabno izkušnjo, vendar bom poskusila.

Spusta sem se veselila odkar sem dobila email, da sem izžrebana. Težko sem dočakala tisto “usodno” soboto in ko je končno prišla sem bila že vsa na trnih, gremo, akcija, jeeeee.

Ko smo si ogledovali progo me je prvič prešinilo, da je bob v živo malenkost hitrejši kot na televiziji. Matej nas je sicer poskušal opozoriti, da je zadeva precej hitra, vendar me nič ni moglo pripravit na to kar je sledilo, ko sem se usedla v bob.

Pred štartom nas je voznik poučil, da poskušamo sedeti čimbolj pokonci, da bo hrbtenica ravna in vrat trd,… hja lohk je rečt.

Prvo ravnino in ovinek je še nekako šlo potem pa je bob oz. projektil kot ga sedaj imenujem, pridobil na hitrosti in mimo mene so bežale svetlejše in temnejše lise. V trenutku sem izgubila nadzor nad telesom saj me je vleklo na eno stran in takoj nato na drugo, občutek je bil neverjeten. Svoje je opravila tudi gravitacija, ki je mojo glavo vlekla navzdol, jaz pa sem se zaman borila in poskušala gledati naprej. Ko smo se ustavili sem imela mehke noge in nasmeh do ušes. Izkušnja je bila res nepozabna, obljubila pa sem si, da to ni bilo zadnjič.

Spust z bobom bi moral poskusiti vsak adrenalinski navdušenec, priporočam.

Za konec lahko samo napišem da Gardaland in podobni nimajo za burek.

To bi bila nekako moja izkušnja, težko je bilo najti prave besede in občutke opisati, najbolje da ljudje stvar sami poiskusijo in se prepričajo, da je res tko fajn.

Lep pozdrav,

Lea

 Å½e zjutraj ob petih zjutraj, ko sem se moral vstat, sem vedel da bo ta dan nekaj posebnega. Prvi mravljinci in nervoza so se stopnjevali že na poti iz Maribora proti Ljubljani. Bližje kot smo bili Ljubljani, hujše je bilo. Presenečen sem bil nad dobro voljo ljudi iz Bob zveze Slovenije, ki so nas že v Ljubljani spravljali v dobro voljo. Na poti proti Königssee-ju pa so nas nasmejali in se pogovarjali kot da smo eni izmed njih. Nasmejali smo se tudi ob poslušanju otroških pesmic na avstrijskem radiu, najbolj znana je bila Maček Muri. Res, ekipa taka da samo pogledaš. Ko smo prišli pred bob stezo, smo takoj šli na ogled objekta, štarta in po dnevu, ko smo ob stezi prehodili gor in dol vsaj 3x sem vsaj jaz imel občutek, da progo že poznam na vsak ovinek. Ob gledanju treninga, ko so bobi, v večini nemške reprezentance, divjali mimo mene, sem bil vedno bolj nervozen, in ekipa iz bob zveze se je spet pošalila na naš račun, da smo vedno bolj bledi. Ampak hitro je bila ura 17. in naš spust se je bližal. V bobu v katerem sem se jaz peljal smo bili vsi razen voznika slovenci in sami smo se že poimenovali Slovenski Bob! Nato nas je nagovoril še voznik. Vprašal nas je če znamo nemško, mi nekako odkimali da ne znamo, on pa nadaljeval z stavkom OK in nemško naprej. Razložil nam je kako z glavami, da lahko preko njega gledamo in da moramo sedeti pokončno. Nato se je še voznik vsedel v bob, zavpil OK in že smo se premikali po bob stezi. ÄŒuden je bil občutek ko sem se vsedel vanj, saj me je nervoza nekako minla. Drveli smo, poskušal sem z glavo slediti ovinkom kar mi je uspevalo vse do 360° ovinka, kjer mi je glavo zaradi sil pritiskalo k nogam in sem izgubil občutek za ovinke. Na koncu smo pa končali na skoraj enak način kot znana reprezentanca Jamajke, nismo se ponesrečli, ampak smo se ustavili prehitro in smo bob potiskali do cilja. Z nasmeškom na obrazu in vznemirjenju sem takoj odgovoril super je bilo. Dobili smo še diplome za spust in kape, ki jih je kupila ekipa ki je bila z nami. To sem opazil po tem, da smo jih imeli samo mi nagrajenci. Na žalost sem zaradi mojega doma ki je v okolici Maribora šel nazaj grede z mojimi starši in punco, ki so si prišli pogledat, če bom preživel. Verjamem, da tudi če bi šel nazaj z ostalimi, bi bila zabava še naprej.

 Hvala še enkrat vsem za ta nepozaben dan in izkušnjo. Vsak vlak smrti, nora dirka ali kaj podobnega se lahko pred tem skrije.

Lep dan Vam želim

Luka Vodušek